Človeški organizem je skupek različnih organskih elementov, to so celice, tkiva, kosti in mišice. Vse skupaj tvori celoto, smo individuum.
Naš organizem je glavni pri našem delu. Naše delo je dinamično in statično. Da bi lahko razumeli to delo moramo najprej ponoviti kako smo sestavljeni. Ko spoznamo naš organizem lahko spoznamo še razliko med statičnim in dinamičnim mišičnim delom.
Kako sem grajen?
Celica: vsak človeški organizem je sestavljen iz celic. Celice v našem telesu predstavljajo osnovne sestavine vseh tkiv, so žive strukture s številnimi lastnostmi in nalogami. Med osnovne posebnosti celic štejemo sposobnost izmenjave snovi, rast, občutljivost, gibljivost ter razmnoževanje. Z diferenciacijo oblike in strukture postane celica sestavni gradbeni element različnih tkiv, ki v najrazličnejših sestavinah predstavljajo posamezne organe. Ti so okarakterizirani z enovitostjo svojih oblik in struktur. Tkiva in organi se lahko združujejo tudi v sisteme.
Tkiva: tkivo lahko opišemo kot skupino enako grajenih celic, ki pa glede funkcij, ki jih opravlja, predstavlja funkcionalno zaokroženo celoto. Tako lahko tkiva razdelimo v posamezne tkivne vrste:
- epitelna tkiva (pokrivajo notranje ali zunanje površine);
- podporna tkiva (nudijo podporo in opravljajo procese izmenjave);
- mišična tkiva (gibi s kontrakcijo) in
- Živčna tkiva (nastajanje in prevajanje živčnih dražljajev).
Podporno tkivo lahko razdelimo v:
- embrionalno vezivno tkivo (mezenhim),
- retikularno vezivno tkivo,
- vezivno tkivo odraslih,
- maščobno tkivo,
- hrustanec,
- skelet.
Čim bolj je pri posameznih tkivnih vrstah prisotna podporna funkcija, tem manjša je presnovna funkcija in obratno. Pri vseh vrstah podpornega tkiva je med osnovnimi celicami vedno več ali manj intercelične snovi, ki pa je lahko tekoča, poltekoča ali čvrsta.
Kostno tkivo predstavlja najvažnejši del pasivnega gibalnega aparata. Tako varuje možgane, kostni mozeg in čutila, kostno ogrodje pa daje telesu obliko. S stalno gradnjo, razgradnjo in presnovo obdrži kost svojo značilno obliko, za kar pa skrbe osteoblasti (celice, ki tvorijo kosti), osteociti (celice, ki so z vseh strani obkrožene z osnovno kostne substance) in osteoklasti (celice, ki razgrajujejo nastalo kostno substanco).
Kosti: osnovna kostna substanca je deloma organska, deloma anorganska. Pri odraslih sestavlja osnovno kostno substanco tretjina osseina, dve tretjini pa mineralne soli. Karakteristična vlakna vezivnega tkiva so kolagenska vlakna, ki s pričvrščanjem v osnovno kostno substanco dajejo kostem precejšnjo prožnost. Približno 99 % kalcija v telesu se nahaja v obliki mineralnih soli v kosteh, 85 % teh soli je kalcijev fosfat. Kalcijeve soli so za rentgenske žarke neprehodne.
Po obliki ločimo ploščate, kratke in dolge kosti. Primer ploščate kosti je lopatica, kratke kosti hrbtenično vreteno in dolge kosti stegnenica. Pri dolgih kosteh ločimo srednji, daljši del (diafiza), in sklepni, krajši del (epifizia). Apofiza pa se imenuje izboklina kosti, na kateri so pričvrščene tetive. Vezivno tkivo, ki obdaja kosti, imenujemo periost, ki prehranjuje kosti in kostni mozeg. Kostni mozeg, ki se nahaja v notranjosti kosti, tvori rdeča krvna telesa, granulocite in krvne ploščice (trombocite).
Mišice: mišično tkivo se odlikuje s hitrimi skrčenji (kontrakcijo), ta skrajšava mišic pa predstavlja aktiven element gibanja. Krčenje je splošna lastnost citoplazme ter omogoča ameboidno gibanje in fagocitozo. Mišica pa se lahko skrči šele tedaj, ko so njene celice ali vlakna vzdražena. Kot dražljaj deluje živčni impulz, lahko pa tudi mehanski, kemični, električni in toplotni dražljaji, seveda mora biti mišica prevodna za opisane vrste dražljajev. Mišično skrčenje ali kontrakcija je fizikalno kemični proces, samo krčenje mišičnih fibril pa se izraža kot mehansko delo.
Nadaljevanje sledi v naslednjem zapisu…